Vir: Družina
torek, 16. junij
Bliža se 4. julij – ameriški dan neodvisnosti, ki ga večina bralcev pozna vsaj iz filmov in popularne kulture. Na ta dan leta 1776 je drugi celinski kongres sprejel Deklaracijo o neodvisnosti ZDA. Dokument je navedel razloge za razpustitev trinajstih kolonij in ustanovitev nove države. Poleg diplomatsko-politične razsežnosti ima dokument tudi izrazit etično-idejni pomen. Prav ta dimenzija je tisto, kar ZDA pogosto označuje kot izjemne in enkratne. Kaj torej pomeni t. i. ameriška izjemnost?
Ljudje, ki so me najbolj obogatili in zaznamovali, in najdragocenejša odkritja so se v mojem življenju običajno pojavila v na videz povsem naključnih okoliščinah. Veliki načrti se mi kot po pravilu sfižijo. In nekaj svojih najboljših besedil sem napisal na letališčih ali vlakih. Sedeč na katastrofalno neudobni klopci letališča Pariz-Beauvais tako v te nastajajoče vrstice polagam nemalo upanja. Mimogrede, letališče je luknja najslabše sorte, vsi domačini, ki sem jim omenil, da me je agencija poslala sem, so me zgolj sočutno pogledali in pripomnili nekaj v stilu, da sem se moral nekomu očitno hudo zameriti. Če boste kdaj na tem, da izberete Beauvais, se mu na široko izognite – nekatere stvari so preprosto vredne nekaj deset evrov več.
Jogurtov lonček ni izoliran kmetijski proizvod, temveč velika civilizacijska odisejada. Da bi en sam lonček prispel na vašo mizo, se mora do milisekunde in miligrama natančno uskladiti delovanje rudnikov v Zahodni Afriki, naftnih tankerjev na Bližnjem vzhodu, avstrijskih proizvajalcev celuloze, nemške strojne
industrije in slovenskih pristanišč.
Slovenci radi govorimo o domači hrani, nacionalnem interesu in samooskrbi. Velikokrat pa se izkaže, da je pot do uresničitve teh ciljev še zelo dolga – sploh
ko se sprehodimo po kakšni trgovini. Slovenija torej ni samozadosten otok, ampak je eno bolj odprtih evropskih gospodarstev. Kako samooskrbna je
Slovenija in kje je njeno mesto na gospodarskem zemljevidu?
Nedavna retorika nakazuje rahlo, a opazno spremembo v ruskem odnosu do končanja vojne v Ukrajini. V izjavah po ruski paradi ob dnevu zmage je predsednik Putin dejal, da se »zadeva bliža koncu«. Čeprav je ta izjava precej nejasna, nakazuje morebitno preusmeritev v moskovskem pristopu in implicitno priznanje, da je morda prišel čas za resna pogajanja. Kako se bo Evropa v praksi odzvala na to situacijo, še ni jasno.
Dr. Leon Debevec je arhitekt, arhitekturni teoretik in pedagog, ki se prvenstveno posveča vprašanju sakralnega prostora. Od leta 2000 deluje kot docent na
Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kot predavatelj s področja sakralne umetnosti pa sodeluje tudi s Teološko fakulteto. Raziskovalno delo osredotoča na področje antične arhitekture in sakralne arhitekture. Je avtor številnih strokovnih člankov in knjig. Tudi njegovo umetniško ustvarjanje je pretežno usmerjeno v reševanje arhitekturnih problemov s področja krščanske sakralne arhitekture.
Novo je vedno boljše od starega. Politika je najvidnejši del reprodukcije vladajočega načina produkcije ljudi in stvari, torej kapitalizma. Ta mašina mora v celotnem svetu teči čim hitreje in čim bolj učinkovito v smer pohitrene koncentracije kapitala. V politični tekmi gre vsakokrat za to, katera stranka ali druga naključna skupinica ljudi, ki se odpravlja na volitve, prepriča, da bo v tej smeri naredila več korakov naprej. Tudi v Sloveniji.
V župniji Šmartno pri Slovenj Gradcu so konec maja in v začetku junija doživeli dve pomembni slovesnosti, ki sta povezali župljane vseh generacij: slovesnost prvega svetega obhajila ter tradicionalni farni dan ob praznovanju lepe nedelje.
Velik del našega vsakdana – od nakupov v primestni trgovini, vpetosti v globalno ekonomsko tekmovanje do zaznavanja nekakšnega vsesplošnega malodušja v družbi – pogosto sprejemamo kot izraz naravnega reda stvari. V dobi sekularizma pa je potreben napor za misel, da utegne biti naš družbeni
(ne)red sad posebnih stališč o Bogu. Prav to misel, da je namreč tudi sodobna družbena ureditev kljub svoji nereligioznosti pravzaprav le izraz posebne teologije, že od devetdesetih let dalje razvija eden vodilnih intelektualcev našega časa, angleški teolog in filozof John Milbank.
Na praznik Marijinega Brezmadežnega Srca so na Severnem Irskem priredili prvo marijansko evharistično procesijo, ki so jo sočasno izvedli na vseh celinah po svetu. Prihodnje leto se morda lahko pridruži tudi Slovenija!
Ko je bil med drugo svetovno vojno prisilno mobiliziran v nemško vojsko, je Anton Rošker Bogu obljubil, da bo, če se živ vrne domov, vsako nedeljo pri sveti maši. Obljube se drži še danes. Pri 103 letih ostaja reden obiskovalec mariborske bazilike Matere usmiljenja, kjer ga verniki poznajo kot zvestega sodelavca pri bogoslužju.
Vsaka družba mora najti odgovor na vprašanje, kako živeti skupaj v različnosti. Odgovora sta pravzaprav samo dva – spoštovati različnost ali ne.
Nacionalizmi in velike ideologije drugega in drugačnega ovirajo ter tudi likvidirajo. Če nisi prave rase ali klase, se ti ne piše dobro.
Coruptissima re publica plurimae leges – v najbolj pokvarjeni državi je največ zakonov. Sloviti stavek rimskega zgodovinarja Kornelija Tacita strnjeno izreka, kako se pravo brez pristnega temelja, kreposti in moralnosti, sprevrača v svoje nasprotje. Namesto da bi ščitilo svoj temelj in smisel, ga razjeda in obenem deluje kot s plemenitimi motivi poslikana španska stena, za katero se dogaja to neplemenito početje. Kar je največji tragik med zgodovinopisci zapisal o zakonih, velja tudi za njihov temelj: kjer se o morali veliko razpreda in se nadrobno določa njena pravila, tam je ponavadi moralna kriza – zmeda, vrednotni vakuum ali sprevrženost, (samo)slepljenje in mešetarjenje s krepostmi.
Petintrideset let po osamosvojitvi Slovenije premišljujemo o poti, ki smo jo prehodili. Hitro nas premamijo številke, ki nam služijo kot gradniki komunikacije in miljniki na tej poti. Gospodarska rast, izvoz, BDP, obseg trgovinske menjave, položaj v evropskih in svetovnih gospodarskih tokovih … Vse to so nedvomno pomembni kazalniki, toda obstajajo vprašanja, ki se številkam vedno nekoliko izmuznejo, ko jih te lovijo za rep. Vprašanja, ki ne zadevajo toliko države kot človeka.
Vprašanje bralke Natalije: »Zadnje čase me razjeda vprašanje o zapletenem dejstvu mednarodnosti v Sloveniji in v končni fazi po vsem svetu. Sprašujem se, čemu vse pretekle borbe in žrtvovanja slovenskih mučencev in duhovnikov, ki so se borili za slovenski jezik? Anton Martin Slomšek, Trubar ... Že res, da moramo biti solidarni in strpni ter sprejemati begunce in imeti radi drugega kakor samega sebe in se delati eno z njim ... toda, do katere meje? Kje so meje, da lahko še naprej ohranimo svojo kulturo, jezik, lastno identiteto?«
Ljubitelji podkastov ste gotovo že slišali za »Huberman Lab«, podkast, ki ga vodi ameriški nevroznanstvenik Andrew Huberman. Po svojem petdesetem rojstnem dnevu, ki ga je obhajal lansko leto, vedno bolj iskreno javno pričuje o tem, kaj mu v osebnem življenju pomeni Bog, ki se mu je po lastnih besedah »zelo dolgo upiral«.
Besede se med sabo povezujejo v krajše in daljše zveze, nekatere od teh zvez pa so bolj ustaljene oziroma običajne kot druge. V tej kolumni si bomo pogledali nekaj primerov zvez, ki so nekje vmes: en del celotne zveze je ustaljen, drugi del pa je odprt za vstavitev različnih izraznih možnosti.
Slovenska kultura naj zaradi majhnosti trga in jezika ne bi mogla preživeti brez subvencij. To je ena redkih trditev, okoli katere obstaja skoraj popolno soglasje – od leve do desne. V kulturi, na primer v založništvu, pogosto slišimo, da slovenske kulture ni mogoče prepustiti trgu, zato jo je treba spodbujati z javnimi sredstvi. To velja tudi za druga področja kulture ali tista, ki naj bi bila na presečišču kulture, umetnosti in znanosti. Slovenski kulturni model je v veliki meri upravljan s sistemom subvencij.
Na Dan krivde, odpuščanja in sprave, 15. junija 2026, je društvo Združeni ob Lipi sprave pripravilo tradicionalno spominsko slovesnost ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah. Govornik je bil predsednik društva dr. Janez Juhant, predstavili pa so tudi izjavo društva, namenjeno izvoljenim predstavnikom ljudstva v Državnem zboru, ostalim odgovornim in javnosti, o odgovornem ravnanju z ljudmi, ki so jih ubili komunisti.
V letošnjem juniju je bilo za blažene razglašenih več duhovnikov, ki jim je bilo priznano mučeništvo v obdobju totalitarnih režimov: škofijska duhovnika Jan Bula and Václav Drbola sta bila mučenca komunizma na Češkem, salezijanec Jan Świerc in tovariši pa mučenci nacizma na Poljskem.