V torek, 12. avgusta, smo se na pokopališču Loke pri Zidanem Mostu, ki kakor amfiteater zre v loške hribe, po-slovili od Zore Tavčar, pesnice, pisateljice, esejistke, prevajalke, urednice in profesorice slovenščine. V tem idiličnem kraju se je rodila 2. oktobra 1928 in z možem Alojzom Rebulo sta se vrnila vanj, da bi tukaj živela še naprej svoj književno ustvarjalni pokoj. Kot deklico so jo zaradi vojne vihre poslali v gimnazijo v Maribor, na Dunaj in potem znova v Ljubljano. Kot pravi sama, je za Loko vedno jokala. Ta leta popotovanja, zorenja ter vstopanja v njeno tako poudarjeno svetovljanskost je kasneje opisala v literarno oblikovanih spominih Veter v laseh (1982). Loka s svojim tokom Save ji je vedno predstavljala prispodobo za njeno »dušo brez dna«, saj ji je najdaljša slovenska reka pojasnjevala njeno notranjost kot bujni »krogotok voda«.
Potem je v Ljubljani na Univerzi študirala primerjalno književnost in slovenski jezik, a ji italijanska država diplome ni priznala, zato je...