Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) so predlagatelji predstavili kot izraz sočutja in svobode, a v resnici pomeni globok preobrat v razumevanju človeka, prava in medicine. Zagovorniki pri tem izpostavljajo pomoč in skrb za človeka, ki trpi, toda v svojem bistvu zakon ne uvaja pomoči, temveč institucionalizira sodelovanje pri smrti. Z lepimi besedami o »dostojanstvenem umiranju« in »pravici do izbire« se prikriva dejstvo, da bi zdravniki in medicinske sestre postali tisti, ki omogočajo smrt, ne več tisti, ki varujejo življenje. To pomeni odmik od Hipokratove prisege in zdravniške etike, ki pravi, da zdravnik nikoli ne sme povzročati smrti bolnika.
Gre za kulturni prelom – od kulture življenja h kulturi smrti. Družba, ki sprejme, da lahko konča življenja »iz sočutja«, postopoma izgubi občutek za vrednost človeškega življenja. Po novem bi tako obstajalo »vredno« in »nevredno« življenje – tisto, ki ga ohranjamo, in tisto, ki ga lahko končamo. Izkušnje iz tujine jas...