Ko na spletu tu in tam naletim na stare črno-bele posnetke pogovorov z mimoidočimi z ljubljanskih ulic, me vedno znova preseneti jasnost v njihovem izražanju. Študenti, meščani, kmetje, ni važno, kdo – njihovo izražanje mi odzvanja skoraj kot iz nekega drugega sveta. Sveta, v katerem velja, da je mogoče in vredno izreči kaj pomembnega, kaj resničnega.
Bogastvo njihovega jezika mi še posebej pade v oči, če ga primerjam s sodobno kulturo govora. Nedavno smo brali o tem, da so se jezikovne zmožnosti mladih vsaj na področju bralne pismenosti občutno poslabšale. Mislim, da se tudi mnogi starejši izražamo vse bolj okorno, naše besedišče pa je pogosto precej siromašno. Dežurne krivce vsi dobro poznamo: molčeč čas pred zasloni (po možnosti še z vsebino v tujem jeziku); razpršena in kratkotrajna pozornost, v katero težko naselimo daljše misli; zaton branja; morda tudi uporaba umetne inteligence. A kaj, če ima vsa stvar tudi globljo, »duhovno« razsežnost? Kaj pa, če gre tudi za to, da se nam pr...