Vir: Družina
sreda, 18. marec
Vrhovno sodišče v White Plainsu (New York) je 30. januarja izreklo zgodovinsko sodbo zoper psihologinjo Kenneth Einhorn in kirurga dr. Simona China s sodelavci. Spoznali so ju za kriva, da sta 15-letni deklici Fox Varian, ki je doživljala tesnobnost, kljub prvotnemu nasprotovanju matere in dekličinim dvomom prehitro svetovala in izvedla transspolno odstranitev zdravih dojk. Ko je tesnoba minila, je danes 22-letno dekle svojo žensko identiteto želelo nazaj in ovadilo odgovorne. Sodišče ji je prisodilo 2 milijona ameriških dolarjev odškodnine za stroške de-tranzicije in trajne duševne bolečine.
Ko so Tassiji Lopez iz Piracicabe v Braziliji potrdili, da ima njen otrok Downov sindrom, so ji svetovali splav. Toda z možem sta se odločila za življenje. Rodil se je Miguel, danes star že 11 let, poln veselja in življenja. V domači župniji sv. Roze iz Lime je s svojo preprosto in neposredno vero pravi magnet za ljudi, ki sprašujejo, kdaj bo ministriral, da takrat pridejo. Mnoge je pritegnil v cerkev. Inkluzivnost privlači ljudi v cerkev, pričujejo starši.
Okoli 300 ljudi vseh starosti iz Bosne in Hercegovine je v sklopu velikonočne kampanje »40 dni za življenje« 8. marca molilo križev pot za nerojene otroke, ki se je vil po gori Hum nad Mostarjem in se je sklenil pri velikem belem križu na vrhu. Obenem je v Mostarju pred porodnišnico vse do cvetne nedelje organizirano nenehno 40-dnevno molitveno bedenje za spoštovanje svetosti življenja. Med udeleženci so tudi zdravniki, medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje ter osebnosti iz družbenopolitičnega življenja. Pobuda deluje v 71 državah sveta (40daysforlife.com).
Kot klanovka pri skavtih sem eno poletje služila v kuhinji na taboru volčičev in volkuljic. Malim radovednežem vstop v kuhinjo ni bil dovoljen, so pa radi kukali skozi okno in prosili za kakšen priboljšek. Barantanje je sprožilo veliko zabavnih razprav, v katerih je bil najpogostejši stavek, ki se je začel z »Moj ati pa …«.
Veselje jih je bilo poslušati, ko so tekmovali, kateri oče je boljši, močnejši, spretnejši, kdo prevozi več kilometrov s kolesom, kateri se bolje znajde z delovnim orodjem, kdo je bil večkrat na Triglavu itd. Žar v njihovih očeh je pričal, kako so jim očetje pomembni.
Ker očetje so pač carji!
A moč očetov se ne meri v mišicah, niti po uspehu, bogastvu ali kupljenih darilih. Bolj kot vse to otroci pri očetu iščejo njegovo pozornost, naklonjenost, sprejetost, posvečeni čas, pristnost, pa tudi ljubezen, potrpežljivost in občutek varnosti, trdnost, odgovornost, predvsem pa skupno igro, akcijo in zavezništvo.
Oče ima, kot piše dr. Janez Sečnik, v življenju otroka edi...
Ob ogledu filma sem se spomnil besed, ki jih je pogosto ponavljal Justin Stanovnik: »Kdaj bodo nastala umetniška dela o največji tragediji slovenskega naroda?«
Zveza slovenske podeželske mladine (ZSPM) ima novo vodstvo. Nova predsednica Zveze je postala Ajda Podlesnik, ki je na tem mestu po dveh letih zamenjala Evo Golob. Ajda Podlesnik je že nekaj let dejavna in zavzeta članica Zveze slovenske podeželske mladine, ki se svoje nove naloge loteva s pogumom in svežimi idejami.
Med 21. marcem in 12. aprilom se bo zvrstilo osem uprizoritev Škofjeloškega pasijona. V torek zvečer, 17. marca, pa so se škofjeloški Pasijonci zbrali pri maši v kapucinski cerkvi sv. Ane, pri kateri so svoje delo izročili v Gospodove roke.
Zakonca Andreja in Miro Bizant iz Žleb v preški župniji, sta hvaležna za že skoraj 40 let zakonskega življenja. Vsako obdobje prinaša svoje izzive, s katerimi se soočata, so pa tudi priložnost za učenje in zorenje. Z njima smo se pogovarjali ob prihajajočem Tednu družine, ki ga bomo med 19. in 25. marcem obhajali pod geslom »Vzgajati z Jezusovim srcem«.
V pravilih za opravljanje službe knojevcev, ki jih je leta 1945 izdal Odsek za varnost slovenske divizije Knoja, je glede meje pisalo, da je treba na vse tiste osebe, ki se v državnem obmejnem pasu (100 m) na prvi in edini poziv ne ustavijo, takoj streljati.
Vrhunska britanska vokalna skupina s prevladujočim sakralnim programom VOCES8 nas je lani razveselila s koncertoma na Sveti Gori in v ljubljanskem Cankarjevem domu, letos pa se je s slovensko kulturo povezala na še globlji način.
Pred vstopom v teden družine in v predvolilnih dneh v aktualni temi nove številke tednika Družina razmišljamo o materinstvu in očetovstvu kot temelju prihodnosti družbe. O vrednoti družine v Sloveniji in odnosu države do staršev smo povprašali strokovnjaka za
družinsko politiko in predsednika Družinske pobude Tomaža Meršeta.
torek, 17. marec
V času kampanje nas obkroža toliko obljub, da bi še najbolj naivna duša potrebovala čelado. Problem je preprost: politični marketing je postal liturgija brez Boga. Veliko obredja, malo resnice.
Vsega, kar želimo poimenovati z besedami, je zelo veliko, zato bi bilo nemogoče, da bi za vsako novo poimenovanje izumili novo besedo, ki ne bi bila na noben način povezana z ostalimi. Včasih se to seveda zgodi, zlasti če besedo prevzamemo iz tujega jezika. Pogosto pa iz besede, ki v slovenščini že obstaja, tvorimo novo na način, da ji dodamo nov del besede, ki se imenuje morfem, in s tem dobimo novo besedo z novim pomenom. Ta postopek se imenuje besedotvorje. Če za primer vzamemo kar besedo besedotvorje: v njej prepoznamo dva dela, in sicer besed- in -tvorje.
Marksizem, leninizem, stalinizem, maoizem, titoizem (stalinistični in samoupravni) in drugi totalitarni socializmi so delili utopično prevaro, da so »znanstveni«. V verski orožarni so svojim verujočim vsiljevali utvaro, da »preučujejo«.
Ob ogledu filma sem se spomnil besed, ki jih je pogosto ponavljal Justin Stanovnik: »Kdaj bodo nastala umetniška dela o največji tragediji slovenskega naroda?« Sicer je proces zahteven in traja, a se nova pomlad kljub zaroti molka vse bolj širi v slovenski družbeni prostor. Knjigam, objavljenim dosjejem VOS-a in Udbe, razpravam, farnim ploščam, Novi Slovenski zavezi, društvu Združeni ob lipi sprave, Vseposvojitvi in drugim dogodkom se zdaj pridružuje še film. Kruta slika revolucije in njenih žrtev med Slovenci se vse bolj jasno izrisuje in širi v javni prostor, kar odstira laži in prevare, ki jih revolucionarni dediščini zaradi ohranjanja privilegijev skušajo zadržati z vsemi sredstvi.
Marec 1926 je bil v zgodovini Družbe Marijinih sester, pod tem enostavnim imenom jih poznamo danes, prelomen. Takrat je dosegla uradno priznanje kot samostojna skupnost: imela je izvirno poslanstvo, svoja pravila in velik ugled v slovenski družbi, končno pa je dosegla tudi pravno priznanje in dobila uradno ime: Družba Marijinih sester čudodelne svetinje. Prvi začetki segajo v čas nekaj desetletij prej (v leto 1878) in imajo izviren slovenski značaj.
Josipina Urbančič Turnograjska, ki bi jo lahko prepoznali kot prvo slovensko glasbenico in pianistko (1833–1854), je bolj znana kot pripovednica in pesnica, glasbeno, kaj šele skladateljsko, pa sploh ni bila izšolana. Zapustila je komaj ducat miniaturnih glasbenih del: zbore, samospeve in skladbe za klavir. Lahko pa bi kot eruditko na tem področju prepoznali s. Eleonoro (Josipino) Hudovernik.
18. marca bo minilo že dvanajst let, odkar sta parlamenta na takrat ravnokar zasedenem Krimu in v Rusiji sprejela skupno deklaracijo. Odobrila sta rusko aneksijo Krima. Za Evropo, ki je bila po drugi svetovni vojni zgrajena na ideji, da nihče več ne bo spreminjal meja z nasiljem, je šlo za naslednjo v nizu tedanjih hudih streznitev. Ko se je Slobodan Milošević krvavo polaščal ozemelj po razpadu Jugoslavije, je na njih ustanavljal kvazisamostojne države. Vladimir Putin pa se ni ustavil. Šele začelo se je. Toda nadaljevalo se je tudi svojevrstno prilagajanje nastalim razmeram nas v Evropi: mižanje.
Družbeni razvoj vedno znova trči ob greben, ki se razteza od strokovnih globin ob upravnih tokovih do populističnih plitvin. Tudi v Sloveniji smo ga znova prepoznali v kontekstu referenduma o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ločitev Cerkve od države. Ni treba priklicati vsega zapisanega in izrečenega na različnih forumih (spletnih ali javnih), da bi razumeli, o čem govorim in kaj vse je na ta koncept ločevanja institucij cepljeno – od antikatolištva v eni skrajnosti do zagledanosti v preživete oblike klerikalizma na drugem ekstremu.
Na kulturo imam drugačen pogled kot 90 % mojih kolegov, s katerimi pa kljub vsemu uspešno sodelujem. Ko poslušam razprave o kulturni politiki, se ves čas vse vrti samo okoli denarja; ne okoli tistega, ki bi ga zaslužili sami, ampak okoli tistega, ki bi ga država morala nameniti več. Nikoli ni dovolj subvencij. Priznam, da me to kar malce odbija od slovenske kulturne scene. Želim si, da bi namesto drže, da nam nekaj brezpogojno pripada, raje vstopali v skupen prostor z željo, da bi se dotaknili ljudi; da bi na podlagi lastnih darov ali posebnosti nekaj prispevali ali omogočili, da bi se urili v senzibilnosti in razumevanju sveta.