2. junija 1945, ko so pri roški Macesnovi gorici in drugod po Sloveniji še vedno potekali izvensodni poboji nasprotnikov Titovega režima, je imel papež Pij XII. v Rimu odmeven govor ob koncu vojne. V njem je kar dvakrat omenil Slovenijo.
To je presenetljivo, saj je nekatere druge dežele – na primer Italijo, Francijo, Hrvaško, Avstrijo, Belgijo in Nizozemsko – omenil le enkrat. Dvojna omemba Slovenije je še toliko bolj presenetljiva, ker ta takrat ni imela atributov samostojne države.
Papež je v govoru, ki je bil v osnovi namenjen kardinalom, največ razmišljal o premaganem nemškem nacionalsocializmu, pri tem pa opozarjal na njegovo zločinsko in protibožjo naravo. Prav v tem kontekstu je prvič omenil Slovenijo – prištel jo je med dežele, v katerih je nacizem najbolj preganjal Cerkev. Hrvaške med te dežele ni uvrstil.
Čeprav smo danes vajeni, da si slovensko Cerkev v razpravah in polemikah najpogosteje predstavljamo kot žrtev komunizma, moramo vedeti, da je bila pred tem žrtev fa...