Vir: Družina
torek, 21. oktober
V Münchnu so minuli konec tedna z dražbo belega motornega kolesa BMW R18 s podpisom papeža Leona XIV. iztržili 130.000 evrov: izkupiček od prodaje bo namenjen otrokom na Madagaskarju, ki so v suženjskih razmerah prisiljeni delati v rudnikih sljude.
ponedeljek, 20. oktober
Na podlagi določil Zakona o volilni in referendumski kampanji objavljamo pravila za kampanjo ob zakonodajnem referendumu o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Na reki Idrijci in nekaterih njenih pritokih stojijo svojevrstne zapornice, ki jih nekateri imenujejo kar slovenske piramide. Poimenovanje je morda res malo neskromno, vsekakor pa spadajo klavže med najpomembnejšo tehniško dediščino pri nas.
Iz raketnega izstrelišča Bajkonur v Kazahstanu so pred šestimi desetletji (16. novembra 1965) izstrelili vesoljsko sondo Venera 3. Njeno ime tudi nepoznavalcem pove, kam je bila namenjena. Sonda, ki je bila opremljena s komunikacijskim sistemom in znanstvenimi instrumenti, je 1. marca naslednje leto strmoglavila na Venero. Bila je prvi izdelek človeških rok, ki je padel na površje drugega planeta.
Potem ko so 5. novembra 1925 zvečer zapornika št. 73 iz njegove celice zloglasnega moskovskega zapora Lubjanka odpeljali v bližnji gozd, so mu dovolili, da se sprehodi. Kazalo je, da se bo procedura odvila tako kot poprej, saj so zaslišanje in mučenja trajala že več tednov. A tokrat je bilo drugače. Po nekaj korakih je častnik sovjetske tajne policije potegnil pištolo in ga ustrelil v hrbet.
Jesen je čas pobiranja sadežev in priprave na zimo. Med živalmi, ki so odvisne od radodarnosti narave, je tudi polh. Za naše prednike na podeželju je bil pomemben vir hrane in zdravilne masti. Polhovka, pokrivalo iz polšjih kožic, pa je bila nekoč prepoznavni znak slovenskih študentov na Dunaju.
Gotovo ste že kdaj kupili file lososa, ker je preprosto odličnega okusa in običajno brez kosti. Prikupna nežna barva mesa je tudi nadvse privlačna. Pri nas ga najraje naredimo z dišečimi drobtinami in v pečici, poskusite ga na tak način še vi.
Seveda se zraven prileže imenitna solata z žiti, ki jo v vsakem letnem času sestavimo z drugo zelenjavo.
Pa dober tek!
Ana, Vid in Dora imajo srečo. Njihova hiša stoji zraven šole. Zato gredo lahko od doma tik pred zdajci. In lahko gredo skupaj.
To pa je včasih smola. Kajti ravno, ko se začnejo pogovarjati, so že pred vrati šole. Ana veliko vé – seveda, če pa hodi že v šesti razred. Zato Vid, ki je dve leti mlajši, hiti spraševat, da bi bil tudi sam tako pameten. Dora, prvošolka, pa posluša in kima.
Že nekaj dni so namreč v skrbeh. Dedek je hudo bolan in leži v bolnišnici. Ko so ga prejšnjo nedeljo obiskali, je vsakega od njih pobožal in mu naredil križec na čelo. Komaj je zmogel dvigniti roko. Ni govoril, samo utrujeno se jim je nasmehnil.
»Kaj misliš, Ana, bo dedi ozdravel?« reče Vid.
»Bojim se, da ne,« žalostno odkima Ana. »Ati nima dobrih novic, ko prihaja z obiska pri njem.«
»In kaj bo z njim, če ne ozdravi?« vpraša Dora.
Pred šolskimi vrati so že, zato Ana samo skomigne ter pomaha Vidu in Dori, ki gresta vsak v svoj razred.
Na žalost od...
Tisti čas so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«
/…/ To se bo dogajalo, da boste pričevali zame. Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se va...
Si se že kdaj vprašal, kaj se zgodi, ko nekdo umre? Morda si izgubil dedka, babico, hišnega ljubljenčka ali nekoga, ki ti je bil zelo blizu. Takrat se v nas pojavijo velika vprašanja in različna čustva. In to je čisto v redu.
Vsak otrok razume smrt na svoj način. Ko smo še majhni, mislimo, da je smrt nekaj začasnega, kot spanje. Mnogi otroci verjamejo, da se oseba lahko vrne, če si to dovolj želimo. Ko gremo v šolo, pa začnemo razumeti, da je smrt dokončna. Včasih nas je strah, da bomo izgubili še koga. Zato je zelo pomembno, da imamo ob sebi odrasle, ki nas poslušajo in razumejo.
Ko postajamo večji, vemo, da smrt čaka vse ljudi. To je lahko strašljivo, a hkrati nas uči, da bolj cenimo trenutke, ki jih preživimo skupaj. Pomaga, če vemo, da nismo sami in da lahko o svojih občutkih odkrito govorimo.
V župniji sv. Petra v Gornji Radgoni so 19. oktobra, na misijonsko nedeljo, pripravili že 15. misijonsko tržnico.
Z molitveno uro se je v nedeljo, 19. oktobra, v Črenšovcih začelo osrednje slovensko praznovanje misijonske nedelje. Mladi so molili rožni venec za vse misijonarje, ki po svetu oznanjajo Kristusovo veselo novico.
Papež Leon XIV. je minuli konec tedna imenoval novega nadškofa avstrijske prestolnice: upokojenega kardinala Christopha Schönborna bo na tem položaju nasledil Josef Grünwidl.
Član slovenske narodnozabavne zasedbe Gadi Anže Zavrl je na nedeljskem Ljubljanskem maratonu uresničil svojo željo in vseh 42 kilometrov pretekel s harmoniko v rokah. S tem je osvojil naziv prvega človeka na svetu, ki mu je uspel tak podvig, ter se vpisal v Guinessovo knjigo rekordov.
V sredo, 15. oktobra, je v Evropskem parlamentu potekala konferenca z naslovom »Prava izbira pomeni pravo podporo: Ženske po vsej EU pozivajo k boljši podpori materinstvu«, ki jo je organizirala Federacija One of Us. Med več kot 150 mladimi udeleženci iz vse Evropske unije je bilo tudi 14 predstavnikov iz Slovenije.
Na misijonsko nedeljo, 19. oktobra 2025, so v Lemontu pri Chicagu slovesno sklenili praznovanje 100-letnice Ameriških Brezij, poleg tega pa tudi praznovanje 30-letnice Slovenskega katoliškega centra in 80. obletnice konca 2. svetovne vojne.
»Po evangeliju si na povabilo: ›Naj pristopi‹, prišel predme in izgovoril svoj ›zgodi se‹, svoj ›tukaj sem‹,« je nadškof Stanislav Zore nagovoril Luko Anžiča v ihanski cerkvi na misijonsko nedeljo, 19. oktobra popoldne, preden ga je posvetil v diakona.
Vendar Nemci tiste parade v Ilirski Bistrici niso pozabili. Nekega dne so poslali svoj bataljon iz Postojne, nas obkolili, razpustili bataljon, poročnika Špeha (v Argentini umrlega znanega režiserja) in mene pa zaprli. Špeha so še isti dan izpustili, mene pa odpeljali na Reko.
Dominika Krušica smo obiskali na njegovem domu v Rožu na avstrijskem Koroškem, kjer s ponosom nadaljuje delo svojih prednikov in ohranja slovensko besedo. Na domačiji zadiši po sveže pečenem rženem kruhu in domačih mesninah, Dominik pa skrbno bdi nad čebelami, govedom, prašiči in gosmi. Ko odloži delo, ga pot zanese v gozd na lov, rad zapoje v domačem zboru in dejavno sodeluje pri gasilcih. Kot zaveden koroški Slovenec z iskreno predanostjo ohranja tradicijo, pesem in jezik svojih prednikov.