Nekoč so prišli iz naselja Sketis k puščavnici Sari. Prinesla jim je košarico. Pustili so dobre stvari in pojedli gnile. Rekla jim je: »Resnično ste iz Sketis.« (Sara, 8)
Še en rahlo »odštekan« izrek iz puščave, kajne?! Sketis je bilo eno slavnejših puščavskih naselij, znano po velikih in svetih asketih. Mati Sara je želela preizkusiti krepostnost menihov, ki so prišli k njej na obisk. V tem, da so iz košarice pojedli gnilo (sadje), pustili pa dobro (za druge), je prepoznala njihovo meniško veličino. Dandanes se nam seveda takšna drža upira, češ, človek mora ceniti samega sebe in se ne mazohistično mrcvariti z neumnimi odpovedmi. Drži. In vendar, v tem, da bi dajali prednost drugim, pa ravno ne briljiramo ves čas. Udobje je le udobje. Med češnjami bom rajši izbral tiste večje, bolj rdeče in slajše, mar ne? Sicer jih bo kdo drug …