Vir: Družina
torek, 20. oktober
V drugem poglavju Matejevega evangelija spoznamo nekaj nevsakdanjih obiskovalcev – modrih z vzhoda – ki prispejo v Jeruzalem kmalu Jezusovem rojstvu. Trdijo, da so videli, »da je vzšla njegova zvezda«, in so se prišli poklonit novorojenemu judovskemu kralju (Mt 2,2). Grška beseda, ki opisuje te romarje z vzhoda – mágoi – se očitno nanaša na duhovnike vere iz stare Perzije. Mi pa ob njej pomislimo na čarodeje ali zvezdoslovce.
Kako je umetna inteligenca povezana s katoličani? Kritiki menijo, da se ne bi smeli vključevati v razprave o njej ter odločitve prepustiti znanstvenikom in tehniškim vizionarjem. Toda papež Leon XIV. se s tem ne strinja. Okrožnico o umetni inteligenci bi lahko namenil škofom, teologom ali celo katoliškim znanstvenikom, vendar je napisal osebno pismo vsakomur med nami.
Naslov je misel kardinala Schönborna, ki je s temi besedami komentiral Jezusove blagre, evangelij praznika vseh svetih. November začenjamo s praznikom vseh svetih in spominom vernih duš. V tem času verujoči zremo v nebo in hkrati v solzno dolino zemlje, kjer se srečujeta trpljenje in upanje.
V soboto, 17. oktobra, je bilo v Ljubljani na Kodeljevem posebej živahno. V tej salezijanski župniji se nas je na Srečanju salezijanske mladine zbralo prek 150 mladih. Z nami so bili tudi salezijanci in hčere Marije Pomočnice, ki so nosilci raznovrstnih programov za mlade in voditelji ustanov, prek katerih smo se srečali z don Boskovo karizmo.
Ko je 13-letna Varvara izvedela, da je papež Leon XIV. v bolnišnici, se je odločila, da mu mora vrniti nekaj, kar ji je v najtežjih trenutkih pomagalo vztrajati – objem. Ukrajinska deklica, ki je zaradi vojne zapustila domovino, nato pa se je v Italiji borila z rakom, je ob papeževem odhodu iz rimske bolnišnice Gemelli znova stala pred njim. Tokrat mu je prinesla fotografijo njunega prvega objema in posebno darilo za njegovo okrevanje.
Kako deluje hudi duh, kaj v resnici pomeni eksorcizem in kako se lahko kristjan upira zlu? V novi epizodi Družininega podkasta Kefa voditelja Blaž Franko in Peter Čemažar nadaljujeta cikel pogovorov o zlu in trpljenju. Tokrat je njun gost duhovnik in eksorcist celjske škofije Vlado Bizjak.
ponedeljek, 19. oktober
Misleci in politiki, ki se označujejo za »nacionalne konservativce«, danes trdijo, da je nacionalna država naravna ali vsaj najbolj razvita in trenutno najprimernejša oblika političnega reda ter da mora zato zdrava, dobra in pravična politika navsezadnje izhajati iz blagodejne oblike nacionalizma, tako kot tiranske ureditve izhajajo iz njegovih strupenih oblik.
Ko je februarja 2014 Slovenijo ukleščil žled, smo na lastni koži čutili preobrazbo sodobnega sveta. V trenutku, ko je ugasnila elektrika, so se ustavile naprave, za katere smo še dan prej verjeli, da brez njih ne moremo živeti. V hišah je postajalo hladno, mobilni telefoni so postajali neuporabni, trgovine niso mogle poslovati, ceste so bile neprevozne. Nenadoma se je izkazalo, da električna vtičnica ni samoumevna civilizacijska pridobitev, ampak konec dolge in precej ranljive verige.
V Sloveniji smo se dolgo učili, da je vera zasebna stvar. Da mora biti javna šola versko nevtralna, da ne sme oznanjati vere, izvajati verskih obredov ali otroka vzgajati v določeni veroizpovedi. S temeljnim načelom, da javna šola nikogar ne sme siliti v vero, ni nič narobe. Težava nastane, ko iz verske nevtralnosti počasi naredimo nekaj drugega, kulturno amnezijo, in začnemo verjeti, da mora družba, če želi biti odprta do drugih, najprej postati zadržana do same sebe. To pa sta dve popolnoma različni zadevi. Slovenska ustavna ureditev določa ločenost države in verskih skupnosti, zakon v javnih šolah ne dovoljuje konfesionalne dejavnosti, ustavno sodišče pa je poudarilo, da se država v šoli ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. To načelo velja vzeti resno. Toda nevtralna država ni država brez zgodovine in sekularna šola ni šola brez kulturnega spomina.
»Kič je absolutno zanikanje dreka, tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu besede,« je zapisal veliki Milan Kundera v Neznosni lahkosti bivanja. Kako dobro je opisal naš zdajšnji postresničnostni javni prostor, ujet v tesne odnose med t. i. civilno družbo, politiko in trdovratnimi vzvodi moči; utesnjen v polarizacijo, zataknjen v zanko med levičarsko zahtevo po enotnosti – »Stopimo skupaj!« – in desničarsko lagodno zaverovanostjo v vlogo večne žrtve – »Nič se ne da spremeniti!« Namesto odkritega soočenja, najprej s sabo in svojimi, nato z drugimi, in namesto odprtega ter raznolikega dialoga spremljamo slepo zataknjenost v lasten krog, utemeljen s sovraštvom do drugih.
V župniji Ljubljana Rakovnik je v soboto, 17. oktobra, potekala slovenska konferenca Alfa, ki so jo pripravili sodelavci Zavoda Alfa.
Upokojeni župnik Vilibald Brglez je pri starosti 81 let v večnost odšel zgodaj zjutraj v ponedeljek, 19. oktobra, v domu starejših Idila, so objavili na spletni strani Nadškofije Maribor.
Kaj imajo skupnega Urške, Urše, Ule in Uršule? Poleg podobnih imen jih povezuje tudi prav posebna tradicija – vsakoletno srečanje na Uršlji gori. V nedeljo, 18. oktobra, se je tam zbralo kar 113 soimenjakinj. Dogodek z naslovom »100 Uršk na Uršljo goro« je letos potekal že osmič, in sicer v počastitev godu svete Uršule, ki goduje 21. oktobra.
Misijonsko središče Slovenije v Ljubljani je za vodilno misel letošnje Misijonske nedelje 18. oktobra vzelo naslov misijonske poslanice papeža Leona XIV. Eno v Kristusu, združeni v poslanstvu. Osrednja slovesnost je bila v župnijski in romarski cerkvi Oznanjenja Devici Mariji v Velesovem.
Slovenija se je z nedeljskimi referendumskimi izidi, predvsem pa s predreferendumsko kampanjo in odzivi vodilnih vladajočih ter opozicijskih politikov po zaprtju volišč dokončno dala v dva cepa. Razmerje med obema je skoraj popolnoma 50 proti 50. Na eni strani imamo koalicijo strank, ki so šle na pomladne parlamentarne volitve zato, da z oblasti sklatijo vlado Roberta Goloba. Ta koalicija je izvolila tako predsednika državnega zbora kot tudi predsednika vlade. Na drugi strani pa imamo precej bolj pisano koalicijo, ki jo sestavljajo v prvi vrsti stranke, ki so po letošnjih parlamentarnih volitvah izgubile oblast. V drugi in tretji vrsti, čeprav vse bolj stopajo v ospredje, pa tisti del civilne družbe, ki ga zaznamuje politični aktivizem v korist političnih strank in centrov moči tranzicijske oziroma transakcijske levice, za kar so tudi obilno (so)financirani iz proračuna tujih in domačih zasebnih virov, poleg tega pa jih podpirata medijski kartel dominantnih medijev v tajkunski lasti in...
Filozof Martin Heidegger je znan po stavku: »Jezik je hiša biti.« Lahko bi ga parafrazirali in rekli, da ljudje živimo v jeziku in da naš način mišljenja in bivanja odločilno opredeljuje jezik. In z jezikom pokažemo in povemo, kdo in kaj smo. Ta misel velja za vse slovnične ravnine jezika – od glasoslovja do skladnje –, pa tudi za najbolj zunanjo plast jezika, za pravopis – kako besede zapisujemo. In še ožje – za veliko in malo začetnico pri veroslovnih izrazih. Kdo bo rekel, da nam kaka nova črkarska pravda nikakor ni potrebna in da ta zunanja podoba zapisanega jezika ni tako pomembna, da bi se kazalo z njo dosti ukvarjati, ker da nas na področju jezika pestijo druge, usodnejše težave. S tem se strinjam, a vseeno mislim, da je prav, da se posvetimo tudi tej »zunanjosti« in se pri tem vprašamo, kaj pravijo jezikoslovni strokovnjaki.
Oni dan sem bil v prijetni družbi z nekaj duhovniki, ki jih zelo cenim. Eden med njimi je postregel s takrat svežo novico, da v Sloveniji letos rekordno število kandidatov vstopa v pripravljalni letnik za duhovniški poklic. Ko smo skoraj že zaploskali, je potegnil ročno zavoro. Pristavil je namreč, da je vsaj polovica teh mož »čipkarjev«. Če kdo morda ne ve, je izraz »čipkar« ne ravno pohvalna oznaka za katoličana, ki so mu posebej blizu tradicionalnejše bogoslužne oblike, zlasti tako imenovana tradicionalna latinska maša. Izraz ne preveč pietetno namiguje, da so lepe in bogate »cunje« bolj ali manj edini izvir njegovega navdušenja. Če sem že ob tem nekoliko zastrigel z ušesi, je bilo nadaljevanje debate zame, kot moram priznati, precejšen hladen tuš.
Kaj je skupno dobro in kje se začne kristjanova odgovornost zanj? S slavnim ameriškim dominikancem, teologom in filozofom p. Gregoryjem Pinom smo se ob njegovem obisku Slovenije pogovarjali o kreposti govorjenja, odnosu med Cerkvijo in državo, mejah svobodnega trga ter pomenu družine in krajevnih skupnosti. Po vprašanjih družbene ureditve nas vrača k osebnemu izhodišču: življenje z Bogom ima posledice za naše delo, odnose in sodelovanje pri skupnem dobrem.
Z ministrico za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj dr. Moniko Kirbiš Rojs smo se pogovarjali o »večni temi« ustanavljanja slovenskih pokrajin. Sprehodili smo se po prehojeni poti, analizirali trenutno stanje in nujne naslednje korake. Dotaknili smo se ukrepov vlade za uspešnejše črpanje evropskih kohezijskih sredstev in selitve ministrstva v Maribor.
15. novembra se odpravljamo na lokalne volitve. Za naslednja štiri leta bomo izbirali župane, občinske svetnike, člane svetov krajevnih, vaških in četrtnih skupnosti ... Čeprav v medijskem prostoru prevladuje državna politika, je lokalna samouprava tisti del političnega življenja, ki ima morda najbolj neposreden vpliv na naš vsakdan. Predvsem pa ni samoumeven, saj zgodovina kaže, da moderna država le nerada prepusti del svoje moči nižjim ravnem družbe.