Vir: Družina
torek, 14. april
Na velikonočni ponedeljek so ceste v mestnem središču Bologne zaprte za ves promet, zasebni in javni. Z železniške postaje stopim čez prazno cesto do prve luknje v zidu, ki si je nadela preprosto, avtentično ime, ki pove vse o njenem značaju: Mortadella. V opotekajoči italijanščini naročim kulinarični zlati standard (no, enega od kulinaričnih zlatih standardov) tega mesta, sendvič z mortadelo in stracciatello z drobljenimi pistacijami.
Pred stavbo Državnega zbora Republike Slovenije stoji spomenik (jugoslovanski) revoluciji. Če pogledamo le malce širše, vidimo, da je osrčje slovenske države, ki je po ustavi parlamentarna demokracija, obkroženo s spomeniki ljudem, ki so svoje življenje posvetili boju proti sistemu parlamentarne demokracije (grobnica narodnih herojev, Edvard Kardelj, Boris Kidrič). Seveda je zgodba o kontinuiteti večplastna in še bolj zapletena: to, kar je danes parlamentarno poslopje, je bilo leta 1959 zgrajeno za zasedanja Ljudske skupščine Republike Slovenije oziroma Skupščine Socialistične republike Slovenije.
Evropa, kot smo jo poznali pred desetletjem, se ne podira v dramatičnih prelomih. Ne mislim izključno držav v EU, temveč na spoj držav na evropski celini in njihovih narodov z značilno evropsko miselnostjo, ki je za zaznamovana z neverjetno različnostjo zrelih kultur na relativno majhnem prostoru. Iz tega zornega kota je tako Evropo malce bolj zahtevno opredeliti samo z zemljevidom, kot je pisal že Rémi Brague, in potrebujemo razmišljanje na več plasteh hkrati.
V Avstriji velikonočne praznike praznujejo ves teden, v šolah imajo počitnice. Tako so nas z Dunaja obiskali naši prijatelji, nekdanji sosedi, starša z otrokom. Ker nimajo avtomobila, saj ga kot meščani urejenega sodobnega mesta ne potrebujejo, so pot začeli z vlakom, v Celovcu pa nadaljevali z izposojenim avtomobilom avstrijskih železnic. To je del storitve, ki jo ponujajo ob celoletni vozovnici.
Spoštovano občestvo, tudi mi smo, kot apostola Janez in Peter, stopili v sveti tempelj Božji; predvsem pa smo mi vsi vseživljenjsko na poti v Emavs. Mi vsi smo vedno, dobesedno, tako na poti kot hkrati skrivnostni Emavs. Naj se nam to tudi dejansko posreči! V tem čudovitem, od Gospoda prejetem poslanstvu, vas vse lepo pozdravljam – celotno občestvo vas tukaj zbranih vernikov, posebej še občestvo vitezov in dam Malteškega Reda na čelu s predsednikom Slovenske asociacije; vse člane Malteške pomoči; vse brate duhovnike v službi Malteške karizme; vse vas, predragi romarji Kristusove vstajenjske poti!
Hiter razvoj informacijskih tehnologij v zadnjih desetletjih morda prehiteva našo sposobnost, da z novostmi vzpostavimo primeren odnos. Še vedno se učimo, kako stalna povezanost z internetom in mala okna v svet, ki jih predstavljajo naši telefoni, dolgoročno vplivajo na posameznike in družbo. Zelo jasno pa postaja, da zdrav odnos do tehnologije ne le razvija nove načine uporabe, ampak enako zavzeto išče meje smotrnosti, zdravja in etične rabe.
Človeštvo vstopa v novo dobo, morda najpomembnejšo po industrijski revoluciji. Če slednja predstavlja novost tehnološke narave – sem štejemo tudi spremembe, ki jih prinaša UI –, pripada to, kar se napoveduje, redu bistvenih sprememb prve kategorije. V perspektivi se bo človek vrnil na izhodišče: spet bo postal duhovno bitje, opredeljeno po lastnem telesu. Tako bo prišel nazaj do točke, ki jo je zapustil v začetku novega veka, ko je ločil znanost od duhovnosti. Vse do tedaj je bila namreč slednja integralni del prve.
Jonathan Pageau je eden najvplivnejših sodobnih obrazov zahodnega pravoslavja – je francosko-kanadski pisec ikon, urednik in youtuber, ki več sto tisoč svojih spremljevalcev ne navdušuje le za Kristusa, pač pa tudi za celosten krščanski, predmoderni oziroma simbolni pogled na vso resničnost. Ta po njegovo ni le kaotična zbirka znanstvenih pojavov, ampak je prežeta s pomenljivimi vzorci, zgodbami in simboli, ki so morda celo bolj resnični kot opisi atomov, kakor jih razkriva laboratorijska perspektiva.
Na Zahodu se dogaja nekaj nepričakovanega: tih, a opazen preporod vere. Kaj mlade danes sploh pritegne v Cerkev? Kaj iščejo v svetu, ki jim ponuja neskončno možnosti, a jih očitno ne nasiti? O tem smo se pogovarjali s Primožem Lisjakom, očetom šestih otrok, ki se je odločil za radikalno drugačen način življenja. Dela s katehumeni v župniji Žale in je več let vodil zelo rodovitno najstniško skupino skupnosti Emanuel.
Pregled rezultatov raziskave o demografski sestavi volilcev slovenskih političnih strank, ki jo je takoj po volitvah izvedla agencija za raziskovanje javnega mnenja Mediana, kaže, da je ruralno okolje na Slovenskem v večji meri kot za slovensko »levico« volilo za »desnico« (glede realne identitete obeh taborov slovenske politične arene imam precejšnje zadržke, zato dajem njuno opredelitev v narekovaje).
Sodobne demokracije črpajo iz virov, ki jih same ne morejo proizvesti. Zato potrebujejo religiozno ozadje, ki v resnici nikoli ni izginilo, čeprav ga je sekularizacija prikrila. Če se ga ne zavedamo, tvegamo padec v različne »herezije«, od prebujenskega lova na čarovnice do češčenja vojne in malikovanja naroda. V tem stoletju bomo zato poleg dobre politike potrebovali tudi dobro teologijo.
Edith Eger so kot najstnico poslali v taborišče smrti. Danes je stara 98 let, oblači se v izbrana oblačila, je že prababica in svoj čas posveča temu, da drugim pomaga doseči notranjo svobodo.
Udobno ležiš na kavču in že kakšno uro brezciljno drsaš po TikToku ali Instagramu. Zdi se, da sta edini stvari, ki ju pri tem zares trošiš, tvoj prosti čas in baterija na telefonu. Verjetno si predstavljaš, da se vse ostalo dogaja nekje v nevidnem »oblaku«? A resnica je precej drugačna ...
Duhovnik Peter Čemažar odgovarja na vprašanja bralcev:
1. Ali je Bog prijazen? (Milko)
2. Ali je Bog res strog sodnik? (Maša)
3. Zakaj nas ima Bog sploh tako rad? (Nika)
Ali je videz pomemben? Lahko nekoga sodimo po videzu? Zakaj smo si tako različni? Takšnih vprašanj si ne zastavljamo le danes. Tudi v Svetem pismu lahko preberemo marsikaj o videzu in lepoti, ne dobimo pa enoznačnega odgovora na zgornja vprašanja. Po eni strani nas Biblija opozarja, da videz ni najpomembnejši, po drugi strani pa je lepota opisana kot dar, nekaj zaželenega in nekaj, kar je celo vredno opevanja.
Po dveh zelo obiskanih večerih za ženske Ponedeljek zate se je sinoči odvil že tretji po vrsti, pogovor pa se je vrtel okoli knjige Odvrzi te misli ameriške avtorice Jennie Allen.
V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični sta na ogled gostujoči razstavi »Studenice – drobci iz zgodovine samostana« in »Studeniški samostan v luči obnovitvenih posegov«.
Iz argentinskega kraja Villa Berthet poročajo o ganljivi zgodbi, ki je hitro zaokrožila po spletu. Krajevni katoliški duhovnik, oče Fabián Pintos, je na sobotno jutro, 21. marca, pred vhodnimi vrati župnišča našel novorojenčka.
Dom kulture Nazarje, ki stoji blizu sotočja Savinje in Drete v zavetju gradu Vrbovec, je v ponedeljek, 13. aprila, zazvenel v zgornjesavinjskem narečju. Obiskovalci so prisluhnili predstavitvi knjige Ob Savinji in Dreti ter si ogledali narečno različico kratkega filma Nazarje – slovenski Nazaret.
Papež Leon XIV. je prvi dan apostolskega obiska v Alžiriji po slovesnem sprejemu na tamkajšnjem letališču najprej odšel do bližnjega spomenika mučencem Maqam Echahid, kjer je pozdravil prebivalce Alžirije, nato se je srečal z alžirskimi oblastmi, predstavniki civilne družbe in diplomatskim zborom, v popoldanskih urah je obiskal osrednjo alžirsko mošejo, dan pa je sklenil v baziliki Naše Gospe Afrike, kjer je nagovoril skupnost avguštinskih misijonark in alžirsko občestvo.