Vir: Družina
sreda, 15. april
Drugi dan svojega romanja po afriški celini je papež Leon XIV. namenil obisku mesta Anaba: tam si je ogledal kraje, kjer je sv. Avguštin opravljal svojo škofovsko službo, in obiskal dom za ostarele. Popoldne je v tamkajšnji baziliki sv. Avguština obhajal slovesno bogoslužje z alžirskimi verniki.
Slovesnost ob 168. letu smrti (13. april 1858) velikega škocjanskega rojaka misijonarja dr. Ignacija Knobleharja se je začela s sv. mašo, ki jo je vodil upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar ob somaševanju domačega župnika Toneta Dularja. Sveta maša in celotna slovesnost sta bili posvečeni ne le spominu na Knobleharja, ampak tudi prošnji za njegovo beatifikacijo.
Slovenska matica je v zbirki Knezova knjižnica izdala knjigo Andreja Capudra Nedokončani spisi. V njej so objavili Capudrova besedila, ki jih je napisal pred smrtjo in so nekatera deloma nedokončana.
Papež Leon XIV. danes začenja drugi del svojega romanja po Afriki: iz Alžirije je odpotoval v Kamerun, kjer že četrti papežev obisk z veseljem pričakuje očak Chrysantus Nfor.
Slovenski duhovnik Rok Pogačnik je svoj božič preživel daleč od doma, na križarki sredi Atlantika in vsak dan pisal v svoj dnevnik. Svojo izkušnjo ladijskega kaplana je predstavil v knjigi »Bog na križarjenju – Dnevnik ladijskega kaplana«.
torek, 14. april
Velikokrat slišim: »Joj, tako malo vas je, duhovnikov.« Ugotovitev drži, vendar samo delno. Drži, da mnoge župnije nimajo več svojega župnika, ampak en župnik deluje v dveh, treh ali celo v več župnijah. Ponekod mu pomaga duhovni pomočnik, ki je navadno starejši ali je v kakšni drugi cerkveni službi.
Tiste, ki so preživeli začetne poboje v Sloveniji, so poslali na dolge pohode, znane kot križni put (križev pot) skozi Jugoslavijo, od taborišča do taborišča, od ponižanja do ponižanja. Mnogi so umrli zaradi izčrpanosti ali pa so jih ubili na poti. Nekateri so preživeli in povedali svojo zgodbo.
Če podatke o krstih spreobrnjencev preračunamo na milijon prebivalcev, vidimo, da Francozi dosegajo številke, ki so bile za Slovenijo v zadnjih letih že običajne. Razlika pa je v trendu, ki ga pri nas težje analiziramo, saj nam manjkajo podatki na ravni države za obdobje 2023–2026. Podatki Ljubljanske nadškofije pa kažejo, da je medletna rast katehumenov v osrednji Sloveniji celo višja kot v Franciji.
Francija nosi naziv najstarejša hči Cerkve, ki izhaja iz njene zgodnje povezanosti s katolištvom. Danes Francija velja za eno najbolj ateističnih držav na svetu (takoj za Kitajsko, Japonsko in Češko). Zato je pozitivni trend spreobrnjenj v zadnjih letih požel veliko medijske pozornosti.
Mladi so kot najpomembnejša politična vprašanja prihodnjega desetletja izpostavili kakovost javnih storitev, priseljevanje, brezposelnost in korupcijo. Gre za prepletena področja, saj npr. korupcija ogroža kakovost javnih storitev, poceni tuja delovna sila pa tekmuje z mladimi za službe in stanovanja.
Več kot polovica mladih med 15. in 29. letom je povedala, da so zelo zaskrbljeni zaradi zdravstva, stanovanjske problematike, pokojnin in priseljevanja.
V desetem sklicu državnega zbora bomo imeli stranke, ki jih lahko razdelimo v tri skupine:
Podatki vzporednih volitev, ki jih je tokratopravila Mediana, in so dovolj dobro napovedali končni volilni rezultat, kažejo generacijski prepad v političnih nazorih.
Če bi sodobno slovensko politiko narisali kot učbeniški diagram, bi dobili naravnost ganljivo sliko: mladi bi »skoraj vladali sami«, starejši bi iz iste države naredili ekskluzivni klub za en sam politični okus, kjer bi Svoboda dobila 43 mandatov, bivši vladni trojček pa bi bil skoraj pri ustavni večini .To ni raznolikost mnenj. To je generacijski prepad, čez katerega se ne gradi mostov z objavo na Instagramu in dobro željo v večernih Odmevih.
Peter Jambrek je leta 2015 objavil razmislek o slovenski ustavni identiteti v območju vrednostnega središča nacije. V njem je strnjeno povzel tudi strnjeno oceno Strahovlada na podlagi izvirnega zločina, ki jo potrjujejo sami komunisti v izjavah, ki sem jih zbral v knjigi Komunistični strah v gatah. Naj v tem prispevku ostanemo pri umoru in laži.
Javni napisi in imena podjetij, lokalov in trgovin, usmerjevalne in označevalne table, nalepke in plakati v izložbah, napisi na oknih lokalov, trgovin ipd. pomembno sooblikujejo naš vsakdan: med vožnjo z avtomobilom, ob vsakdanji pešpoti do službe, pravzaprav povsod. Poleg usmerjanja v prostoru oz. informiranja o njem simbolno sporočajo o prostoru, v katerem živimo, o razmerjih med jeziki, o jeziku samem, nas učijo javne rabe in sporočajo o njej. Ni nepomembno, v katerem in kakšnem jeziku so, kakšna je velikost napisov, v kakšnem zaporedju so izpisani, na kakšni podlagi oz. tablicah ipd.
Križani Kristus je gotovo najbolj objokovana in ljubljena podoba zahodne krščanske tradicije. Tudi moje oči v velikonočnem času pogosto postanejo na Kristusovem korpusu v Narodni galeriji, ki od ostalih razstavljenih razpel izstopa že zaradi svoje velikosti. Predvsem pa Križani iz Dramelj privabi pogled z ekspresivnim obrazom in razpetim telesom, ki ju je zob časa zanimivo dopolnil. Danes piše svojo zgodbo, ki se je izkazala za pravo katehezo.
Nedavno so ameriški škofje iz držav, ki mejijo na Mehiko in najbolj občutijo posledice množičnih nezakonitih migracij, objavili pismo, v katerem nasprotujejo »nediskriminatornim množičnim deportacijam«, ki jih izvaja Ameriška agencija za priseljevanje in carino (ICE), in opozarjajo na razčlovečenje migrantov in razbijanje družin. Nekateri škofje so celo pozvali k zaustavitvi financiranja te agencije. Dogajanje v ZDA je razkrilo eno temeljnih napetosti našega časa: razpetost med pravico človeka do dostojnega življenja in pravico držav, da varujejo svoje meje in varnost svojih državljanov.
Zavedam se, da bo moje pisanje razjezilo mnoge dobre katoličane in prijatelje. Ne pišem zato, da bi jih razjezil. Pišem zato, ker drvimo proti prepadu in sem kriv, če se ne oglasim. Strah me je.
Na letošnjo velikonočno vigilijo so v Franciji znova krstili rekordno število katehumenov. Tudi iz ZDA, Velike Britanije, Nizozemske in drugih zahodnih držav iz številnih škofij poročajo o močnem porastu krstov odraslih. Podoben trend lahko zaznamo tudi pri nas, vse to pa pred nas postavlja veliko vprašanj. Gre res za preporod krščanstva? Od kod prihajajo ti mladi? Gre za spremembe v kulturi in družbi ali za osebno iskanje? Kako jih sprejeti in spremljati?