Vremensko okno se je končno odprlo, Spalax 2 pa je bolj ali manj pripravljen na dolgo plovbo do Sueza. Sidro sem dvignil 26. marca ob šestih zjutraj. Na barki sem bil sam. Torej še ena solistična etapa. Očitno sem sudansko sidrišče Suakin zapustil nekoliko prezgodaj, saj je še vedno nabijal močan severnik, vendar sem še pred nočjo s pomočjo obeh motorjev dosegel koralni greben Sanganeb, kjer sem vrgel sidro, da se spočijem in prenočim. Nikjer žive duše, le ogromen svetilnik in labirint koralnih grebenov tik pod gladino morja. Navsezgodaj naslednji dan hočem dvigniti sidro, vendar ne gre. Nadenem si masko, plavutke in dihalko. Potopim se, da vidim, kaj se dogaja s sidrom. Na globini petih metrov se je sidro zagozdilo za koralno glavo na robu peščene zaplate, kamor sem prejšnji večer vrgel sidro. Splezam nazaj na barko, ovijem sidrno verigo okrog bitve, da razbremenim sidrni vitel, in zaženem oba motorja. Barko usmerim proti peščeni zaplati in na obeh motorjih dodam plin do konca. Sidrna veriga zaškrta in sidro se sprosti. Dvignem ga brez težav in koralni greben Sanganeb zapustim tako, da dosledno sledim trasi barke, ki sem jo prejšnji dan ob prihodu shranil v aplikaciji Navionics. Končno se je vremenska napoved uresničila. Severnik se je polegel in veter je počasi začel obračati na jug. Vseeno je bilo vetra premalo, zato sem z vsemi dvignjenimi jadri motoriral ves dan in vso noč. Sredi noči pa mi je odpovedal avtopilot, ki sem ga kupil na Maldivih le nekaj tednov pred tem. Ročno sem krmaril pretežni del noči, južni veter pa je naraščal in sredi dneva dosegel trideset vozlov. Moral sem spustiti jadra in zagnati oba motorja, saj sem bil blizu obale brez avtopilota in z močnim vetrom v krmo. Moj cilj je bil zaliv Marsa Shellal na skrajnem jugu Egipta. Smo 28. marca, 2025. Motoriram nekaj milj od obale. Navionics mi kaže globino dvanajstih metrov. Ob 15:35h Spalax 2 nasede na neoznačenem koralnem grebenu, tri milje od zaliva Marsa Shellal. Oba motorja postavim v vzvratno vožnjo in dam plin do konca. Počakam. Barka se ne premakne. Močan veter in valovi jo potiskajo še višje na koralni greben, ki je tik pod morsko gladino. Barko premetava po grebenu in hrup v notranjosti je oglušujoč. Sprožim klic v sili. Pokličejo me iz Avstralije, kjer sem registriral svojo napravo za oddajanje klica v sili. Takoj se začne reševalna akcija. Čez eno uro me preko VHF-radia kontaktira egipčanska vojna mornarica. Bliža se noč, njihova ladja pa se mi ne more približati, saj je morje preveč razburkano in povsod naokoli so neoznačeni koralni grebeni. Vseeno se mi približajo na en kilometer in mi naročijo, da pridem do njih v rešilnem čolnu. Spustim gumenjak, vanj vržem nahrbtnik z dokumenti, računalnikom, mobilnim telefonom in najnujnejšo obleko – pozabim pa zobno ščetko. V gumenjaku odmotoriram do vojne ladje. Zaradi razburkanega morja mi komaj uspe podati privezno vrv mornarju na palubi, nato pa še nahrbtnik. Potem me štirje mornarji zagrabijo za roke in me potegnejo na krov. Zmračilo se je. Ves moker in izmučen sedim za mizo na egipčanski vojni ladji. Prijazni mornarji mi postrežejo z jedačo in pijačo in mi celo omogočijo spletno povezavo. Ko se vojna ladja priveže v pristanu zaliva Marsa Shellal, me odvedejo v prazno pisarno, ki je opremljena s posteljo in sanitarijami. Tam preživim vso noč. Naslednji dan me egipčanska mornarica preda policiji oziroma organom obveščevalne službe. Odpeljejo me na policijsko postajo v kraju Fort Halaib. Tu me nastanijo v podobnih prostorih: pisarna, ležišče, sanitarije. Odvzamejo mi potni list in mi prepovejo uporabo mobilnega telefona in prenosnega računalnika. Vrata mojega »zapora« so ves čas odprta, pred njimi pa sedi zdolgočasen stražar in se naslanja na svojo kalašnikovo puško. Tako torej je videti policijski pripor v Egiptu, si mislim. Kot pravemu zaporniku mi dovolijo sprehod po dvorišču policijske postaje v spremstvu oboroženega stražarja. Postaja je obdana z betonskim zidom, visokim štiri metre, na vogalih pa v zrak štrlijo stražni stolpi. Počutim se kot pravi arestant. Še vedno traja ramadan, zato me verjetno hranijo samo z ribjimi konzervami, nekvašenim kruhom, podobnim lepinji, gaziranimi pijačami in čajem. Večkrat me sprašujejo, ali res ne potrebujem nobenih zdravil. Na policijski postaji sem preživel tri dni, medtem ko je obveščevalna služba preverjala mojo identiteto. Prepričan sem, da so me sprva imeli za vohuna, potem pa so le ugotovili, da sem navaden morjeplovec. V mojem »zaporu« so me ves dan nadlegovale muhe, ponoči pa so me napadali komarji. Zavil sem se v odejo in potegnil kapuco mojega jopiča čez obraz, vendar me je zjutraj vseeno srbelo po vsem telesu, celo po trebuhu. Morda pa so bile v postelji bolhe. Svojim ječarjem sem potožil, da bom zbolel za malarijo, saj nisem cepljen, komarji pa me neprestano pikajo. Moje zaporniške prostore so potem poškropili s sredstvom proti komarjem in tako nisem zbolel za malarijo. Po dveh dneh pripora so mi sporočili, da je moj postopek končan, in da bom naslednji dan lahko zapustil Egipt. Prvi april. Ramadana je konec. Ob treh zjutraj me zbudijo in strpajo v policijsko terensko vozilo. Na zadnjem sedežu sedim v tesnem sendviču dveh organov javnega reda in miru. Odpeljejo me na mednarodno letališče Marsa Alam in mi vrnejo potni list, tako da sem lahko kupil izstopni vizum in naslednji dan odletel v München. Še isti dan sem priletel na Brnik in kmalu sem se znašel v blagodejni družbi starih prijateljev in znancev v Beli krajini. In kaj se je zgodilo z mojo barko? Nimam pojma. Pustil sem jo na koralnem grebenu. Zaradi večjih popravil na barki, ki so se začeli že na Maldivih, sem bankrotiral. Če bi jo hotel potegniti s koralnega grebena in popraviti, bi bili stroški astronomski. Pri zavarovalnici sem takoj vložil prošnjo za povračilo škode, tj. izguba plovila, vendar je bil odgovor negativen, saj nisem imel kasko zavarovanja. Takoj po brodolomu sem se počutil precej cankarjansko: Pogorela nam je hiša in obubožali smo docela. Po daljšem razmisleku pa sem prišel do spoznanja, da je Spalax 2 navsezadnje le kup razbite plastike, jaz pa sem se rešil brez poškodb in bogatejši za enkratno izkušnjo brodoloma, ki me je veliko naučila. Mojo prvo barko z imenom Spalax sem po preplutju Sredozemskega morja in Atlantskega oceana prodal na Karibih; mojo drugo barko, Spalax 2 , sem po preplutju Karibskega morja, Tihega in Indijskega oceana potopil v Egiptu; mojo tretjo barko, Spalax 3 , pa bom -- kdo bi vedel ... < Sudanska srhljivka KONEC Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih As Long As the Wind Blows Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). NAKUP Dokler se puter ne stopi V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. NAKUP Marjan Golobič Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super, a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul c Karibov in se podal na Tihi ocean. Besedilo in fotografije: Marjan Golobič