Kolega v službi spet lovijo roki, prijateljica nima za najemnino, starši spet delajo dramo iz malenkosti. Vas srbijo prsti; posojate denar, kličete naokoli, mirite in svetujete. Ko se čez mesec ali dva zadeva ponovi, spet skočite v vlogo reševalca, čeprav v sebi potiho gojimo zamero. Toliko se razdajamo, da smo že izčrpani od vse naše dobrotnosti. Se v ozadju res skrivajo naši dobri nameni ali na silo rešujemo ljudi, ki sploh nočejo biti rešeni?