Toksična razmerja se ne začnejo z vpitjem ali nasiljem. Pogosto se začnejo tiho – z občutkom krivde, zbeganosti ali izgube samega sebe. Ko pa enkrat obstanemo v nezdravem odnosu, je lahko zelo težko prepoznati, da smo ujeti. Še težje pa si je to priznati.
Skupno bivanje z enim od staršev je v določenih življenjskih obdobjih morda neizogibno – iz finančnih, zdravstvenih ali kulturnih razlogov. A dolgoročno lahko takšna dinamika za partnerski odnos pomeni vir napetosti, nerazrešenih vlog in čustvenega ujetništva.
Odrasli, ki se težko znajdejo v odnosih z učitelji, duhovnimi voditelji, terapevti, nadrejenimi ali celo zdravniki, pogosto nosijo s seboj neviden notranji konflikt, ki se je začel veliko prej, kot se zavedajo – v otroštvu.