Ko me je vnuk, ki se je pripravljal na prvo sveto obhajilo, vprašal, zakaj hodim vsak dan k maši, mi je kar sam ponudil odgovor, češ: »Vi, ki ste starejši in boste verjetno kmalu umrli, morate bolj skrbeti za to, da pridete v nebesa, kot mi mladi, kajne?« Povedala sem mu, da ima sicer delno prav, vendar pa to ni vsa resnica.
Na dan, ko sem pisala to kolumno, je umrl naš dragi papež Frančišek. Zame je bil to papež, ki je živel Božje usmiljenje, za mnoge pa je bil kontroverzen in nenavaden. Stvari, ki so se do njegove izvolitve zdele same po sebi umevne, je začel obračati na glavo. Zdelo se je, kot da želi povedati, da je Resnica prikrita s stvarmi, ki so na videz nujne, v resnici pa so le »rdeči čevlji«. Meni je vedno dal misliti, kaj pomeni iti miljo dlje in iskreno preiskovati srce, da bi se zgodila resnična preobrazba in bi ne ostajala le pri površinskih maskah. Saj maske nikoli ne prinašajo pravega veselja, delujejo le na površju.
Papež Frančišek je bil človek z velikim srcem,...