Tema: Kdo se boji dolgčasa pri maši?
Večkrat razmišljam, kako lepo je, da imamo v naši domači cerkvi toliko majhnih otrok, saj se potem starši bolje počutimo, ker naši niso edini, ki se občasno oglašajo, se sprehodijo do oltarja, padejo pod klop … Zadnjič sem namreč ravno pripovedovala znanki, da smo bili pri maši v neki drugi župniji edini z otroki, naš enoletnik pa si je ravno tisti dan izbral za poglobljeno znanstveno raziskovanje odmeva svojega glasu v (praktično prazni) cerkvi. Sogovornica je nato pripomnila, da ni čudno, da je otrok v cerkvah vse manj, saj tam običajno ni ničesar, kar bi jim bilo prilagojeno in bi jih pritegnilo.
Kako je to vendar mogoče, sem se vprašala. V cerkvi je vendar sam Jezus, ki nas nagovarja z besedami, podobami in znamenji, še posebej pa s svojo resnično navzočnostjo, za katero sem prepričana, da jo otrok zazna in sprejme veliko bolje, kot zmoremo odrasli. Kaj je torej lahko več od tega? Kaj naj bi mi, odrasli ljudje, še morali narediti, da bi med mašo otrokom približali Boga, če pa je...