Tema: Gobavčeva želja
Gorje, gorje! Kaj sploh lahko v svojem prepadu ponudimo s svojimi ranjenimi rokami, skriti v zavetju najvišjega upanja, preden se zdani, preden vzide strašno sonce? Potrta množica rezgeta iz peklenskih globočin in nas kliče na pomoč. Na dnu naše notranjosti gnije tridesetletno zavračanje ... Božanski pogled se je spustil na nas, tako odločen in vendar tako blag … prekiniti moramo to naše suženjstvo, sicer bomo umrli. Dragi moj mladenič: Pišem ti obdan s tesnobo upanja, ko me stresa ihtenje ob vznožju križa. Edina stvar, ki smo jo zavrgli zaradi svoje moči – in prav te stvari imamo v izobilju, nam prekipeva, nasuli so nam jo s polnimi lopatami –, se imenuje agonija. Ali sedaj razumeš? Med vsemi sem najslabotnejši, najbolj nestabilen, najbolj plašen – suženj – in če kdo, sem jaz tisti, ki se bo moral plaziti po dolgi, zelo dolgi poti, živ odrt z vso svojo občutljivostjo, vse dokler ne najdem Njega. Georges Bernanos, vir: Magnificat