Vsako leto se v začetku maja znajdemo pred istim razpotjem. V koledarju piše dan Evrope, v uradnem državnem urniku pa še vedno *dan zmage*. A ta »zmaga« ne pomeni konca vojne za narod, temveč zmago ene ideologije in poraz naroda. Slovenija praznuje 9. maja, ker je tako želel sovjetski časovni pas – ker je bila kapitulacija Nemčije podpisana pozno ponoči 8. maja, v času, ko je bila Moskva že v novem dnevu. Slovenski komunistični režim je, kot prava vazalna provinca, to servilno posvojil.
A težava ni v koledarju, temveč v vsebini. Ta dan ne slavi svobode, temveč zmago revolucije. Komunistična partizanska vojska ni prisegala narodu, ampak revoluciji. Kdor tej revoluciji ni bil lojalan – četudi je bil Slovenec – je bil sovražnik. Na drugi strani so bili mladeniči, bogaboječi fantje, ki so pod zastavo Narodne vojske 3. maja 1945 iskali rešitev pri zahodnih zaveznikih. Ti so jih izdali. In nato so jih pobili – deset tisoče, brez sodbe, brez groba. Zato ne moremo govoriti o »zmagi naroda«....