Tema: Uš, ki nas razvaja z mano
V jelovem gozdu je bilo na vroč julijski dan nenavadno glasno. Tokrat glavne besede niso imele ptice, pač pa je polnilo ozračje glasno mrmranje čebel. Pozoren pogled je odkril množico čebel, ki so obiskovale visoke krošnje in tudi majhne jelke, ki so se šele komaj prebijale iz podrasti. Na podrasti so se v soncu svetlikali madeži sladke mane, ki je kapljala z dreves, na otip je bila mastna in lepljiva, z jezikom pa sem zaznal sladkobo.
Zelena hojeva uš (Cinara pectinatae) je življenjsko vezana na jelko ali hojo (Abies alba), kar sta dve imeni za isto drevesno vrsto. Tudi v barvah se ji je v celoti prilagodila, zelena je, z dvema medlima svetlima progama, ki spominjata na obarvanost hojinih iglic, ki jih krasita vzdolžni svetli črti. To jo odlično varuje pred plenilci, predvsem pticami, ki se prehranjujejo z njimi, kot tudi njihovimi jajčeci. Njena hrana je drevesni sok, do katerega pride s kljuncem, ki ga zabode v lubje. Viške izloča na zadku v obliki kapljice sladke tekočine, ki pr...