Tema: »Mi, katoličani!«
V minulih tednih, ko so bile oči svetovne javnosti uprte v Vatikan, sem se ob vsesplošnem oziranju v naš duhovni dom kar težko ubranil občutja nekakšnega ponosa. Ko so režiserji razkazovali znamenite Berninijeve kolonade, pa slovesne procesije kardinalov, pa koralne napeve in staročastito latinščino in kaj še vse, sem se zasačil v svojevrstni prevzetnosti: »Kdo se še lahko ponaša s čim takšnim? Ne nazadnje, kdo ima še takšnega pastirja, tako vrlega in modrega papeža?« Skoraj kot navijač na nogometni tekmi sem bogve pred kom branil slavo in čast »naših«. Kot bi se bil ujel v moderno miselnost, ki na vse gleda skozi prizmo tekmovalnosti in boja. V tisto miselnost, ki na koncu koncev vse zvede na vprašanje »kdo bo koga«, kdo je močnejši.
V takšnem miselnem okolju je včasih že trenutek duhovne nepozornosti dovolj, da tudi na Cerkev začnemo gledati na ta način – kot na »bojevnico«, kot na nekoga, ki »se brani«. In tako krščanskost postane le še ena od tuzemskih identitet, ki se borijo za...