Na nebu oblaki potujejo v vsemir in jaz z njimi. Včasih se smejijo, takrat so svetli, lahni kot meglice nakodrane. Včasih so težki, takrat z vetrom stresajo svoje nemirne kaplje. Moj korak gre s potujočimi oblaki, veter mi mrši lase in briše oblakom sledi. Zapisala: Maja Drolec