Nekoč smo imeli v avtomobilu zemljevide. Papirnate. Velike kot babičin namizni prt in zložene po metodi frustriranega japonskega mojstra origamija. Že zgolj odpreti jih je bilo umetnost, zložiti nazaj pa znanstvena fantastika. In danes? Imamo Google, pametne telefone in vse mogoče navigacijske čudeže. Vse vedo. Vse vidijo. Vse pokažejo. In nas vodijo. Kljub temu pa se še vedno znajdemo na kakšnem brezpotju, kjer se je traktor peljal nazadnje ob lanskih binkoštih. In ravno takrat, ko se prašna cesta konča sredi gozda, iz zvočnikov zaslišimo znani, skoraj pomirjujoči ženski glas: »Obrnite, ko bo to mogoče.«